Strašen Microsoftov patent bi moral Windows spremljati vse, kar počnete, in ga poslati v Bing za boljše rezultate iskanja

Med brskanjem po Microsoftovi patentni knjižnici pogosto naletimo na ideje, za katere želimo, da bi jih uresničili, a nikoli niso prišli do izdelka.

Danes smo naleteli na nasprotno – idejo, za katero upamo, da nikoli ne pride.

V patentu »FORMULATION QUERY VIA TASK CONTINUUM«, objavljenem včeraj (22. 9. 2016), je navedeno, da je učinkovito iskanje izboljšano, če je na voljo več informacij o nameri uporabnika, navaja primer nekoga, ki dela šolsko poročilo o plesu, in ugotavlja, da kljub temu, da je uporabnik že opravil nekaj dela, iskalnik ne bi imel pojma, s čim uporabnik dela, razen na tem, kar je vtipkal v iskalno vrstico, ko je iskal v brskalniku.

Opažajo:

Ljudje uporabljajo več namiznih aplikacij za dokončanje ene same naloge. Na primer, če uporabnik raziskuje temo »ples« za šolo, bo uporabnik uporabil prvo aplikacijo za zapisovanje stvari, pa tudi drugo aplikacijo, kot je brskalnik, za iskanje različnih stilov plesa. Vendar sta v obstoječih sistemih obe aplikaciji popolnoma ločeni drug od drugega. Prva aplikacija brskalniku ne zagotavlja implicitnih namigov o tem, kaj uporabnik morda išče, ko preklopi s prve aplikacije na drugo. Uporabnik zaznava naloge v celoti. Ker pa so aplikacije običajno odklopljene in jih operacijski sistem (OS) na noben način ne posreduje, računalniški sistem nima pojma o splošnem cilju uporabnika.

Microsoftova rešitev te uganke je, da ima agenta ali »posrednika«, ki opazuje, kaj uporabnik počne v »aktivnih aplikacijah tretjih oseb«, kot je bralnik PDF v urejevalniku besedil, prepoznavanje slik ali besedila s fotografij, ki jih gleda, prepoznavanje glasbe ali zvok, njihovo lokacijo in druge kontekstualne podatke, odstraniti iz teh podatkov podatke, ki omogočajo osebno prepoznavo, in jih na nek način dodati iskalni poizvedbi, da dobimo bolje uvrščene in bolj osredotočene rezultate.

Patent ugotavlja:

Razkrita arhitektura obsega posredniško komponento (npr. API (vmesnik aplikacijskega programa) kot del operacijskega sistema (OS)), ki identificira vključene aplikacije – aplikacije, s katerimi uporabnik komunicira za dokončanje nalog (v nasprotju z neaktivnimi aplikacijami – aplikacije uporabnik ne sodeluje pri dokončanju nalog) ter zbira in aktivno spremlja informacije iz vključenih aplikacij (npr. besedilo, prikazano neposredno uporabniku, besedilo, vdelano v fotografije, prstni odtis pesmi itd.), da bi sklepal o delovnem kontekstu uporabnika . Ugotovljeni kontekst se lahko nato preda eni od aplikacij, kot je brskalnik (izveden kontekst v obliki, ki ne presega ovire zasebnosti), da se zagotovi izboljšano razvrščanje predlaganih poizvedb prek prednostnega ponudnika iskanja. Ker je kontekst izpeljan v koncepte, se nobena PII (podatki, ki omogočajo osebno prepoznavo) ne posredujejo brez privolitve uporabnika – iskalnikom so na voljo samo kontekstni koncepti na zelo visoki ravni.
Arhitektura omogoča zajemanje signalov (npr. golo besedilo, ki je prikazano uporabniku, besedilo, prepoznano iz slik, zvok iz trenutno predvajane skladbe itd.) in te signale združuje v kontekstualne koncepte. Ti signali so podatki na visoki ravni (npr. besede), ki pomagajo prepoznati, kaj uporabnik počne. To dejanje zajemanja signalov je časovno, saj se lahko nenehno spreminja (npr. podobno kot tekoče povprečje kontekstualnih konceptov). Signali se lahko nenehno spreminjajo glede na to, kaj uporabnik počne v času T (in kaj je uporabnik naredil od T-10 do časa T).
Ko uporabljate aplikacijo brskalnika kot aplikacijo, ki uporablja zajete signale, brskalnik oddaja in sprejema (npr. neprekinjeno, občasno, na zahtevo itd.) s komponento za posredovanje prek posredniškega API-ja komponente za posredovanje, da pridobi najnovejše kontekstualne konceptov.
Ko uporabnik sčasoma komunicira z brskalnikom ali se pričakuje, da bo z njim komuniciral (kot se lahko izračuna, da se pojavlja pogosto in/ali temelji na zgodovini zaporednih uporabniških dejanj, ki povzročijo, da uporabnik naslednjič komunicira z brskalnikom), kontekstni koncepti se pošljejo ponudniku iskanja skupaj s predpono poizvedbe. Iskalnik (npr. Bing™ in Cortana™ (inteligentni osebni pomočnik za prepoznavanje digitalnega govora) podjetja Microsoft Corporation) uporablja kontekstualne razvrščalnike, da prilagodi privzeto razvrstitev privzeto predlaganih poizvedb, da ustvari ustreznejše predlagane poizvedbe za določen čas. Operacijski sistem, ki obsega funkcijo posredniške komponente, sledi vsem besedilnim podatkom, ki jih uporabniku prikaže katera koli aplikacija, in nato izvede združevanje, da določi namen uporabnika (kontekstualno).
Ugotovljena namera uporabnika, poslana kot signal ponudnikom iskanja za izboljšanje razvrščanja predlogov poizvedb, omogoča ustrezno izboljšanje uporabniške izkušnje, saj so predlogi poizvedb bolj relevantni za to, kar uporabnik dejansko poskuša doseči. Arhitektura ni omejena na besedilo, lahko pa uporablja prepoznano besedilo na prikazanih fotografijah, pa tudi informacije o geografski lokaciji (npr. globalni sistem za določanje položaja (GPS)), ki so na voljo kot del metapodatkov fotografije. Podobno je lahko še en signal zvočni prstni odtis trenutno predvajane skladbe.
Kot je navedeno, je razjasnitev poizvedbe rešena zaradi kontekstualnega in skupnega predpomnilnika, ki ga lahko uporabljajo različne aplikacije za izboljšanje ustreznosti iskanja, zasebnost je ohranjena, saj se iz ene aplikacije v drugo aplikacijo pošlje le minimalno zadostna količina informacij in sklepna uporabniški kontekst je mogoče deliti med aplikacijami, komponentami in napravami.
Komponenta posredovanja je lahko na primer del OS in/ali ločen modul ali komponenta v komunikaciji z OS. Kot del operacijskega sistema posredniška komponenta identificira vključene aplikacije, ki niso OS, na napravi ter zbira in aktivno spremlja informacije iz vključenih aplikacij, da bi sklepal o delovnem kontekstu uporabnika. Ugotovljeni kontekst se lahko nato na varen način posreduje eni od aplikacij, kot je brskalnik, da se zagotovi izboljšano razvrščanje predlaganih poizvedb prek prednostnega ponudnika iskanja.

Skratka, Clippy na steroidih.

Glavna skrb pri takem sistemu je seveda puščanje osebnih podatkov kljub domnevnim Microsoftovim varovalom zasebnosti ali napačno branje uporabnikovega konteksta, kar vodi v več frustracij (še ena težava Clippyja).

Po drugi strani bi bil zelo inteligenten agent vsekakor bolje, če bi vedel vse o meni, in mnogi pravijo, da je zasebnost že mrtva.

Patent je na nek način podoben Googlovemu Now on Tap ali Screen Search, ki poišče besedilo in druge informacije na zaslonu aplikacije in nato zažene kontekstualno iskanje Google. Vendar se sliši nekoliko bolj daljnosežno in veliko bolj avtonomno.

Kaj menijo naši bralci o tem patentu? Sporočite nam spodaj.